Pregledna razstava zajema umetnikov opus vse od začetka 90. let do danes, obenem pa predstavlja Kulikova nova dela, nastala v času umetnikovega bivanja v Mariboru (Zlato runo, Opazovalec, Imperij) ter dela Merry-Go-Round, nastalega letos v produkciji MSUV – Muzeja za sodobno umetnost Vojvodine v Novem Sadu. Na skupni podstati številnih kritikov in kustosov je razstava Zlato runo presek Kulikove umetniške prakse, ki od 90. let do danes aktivno akumulira duh časa, v katerem živimo.

Oleg Kulik ali ruski pes, kakor ga imenuje Renata Salecl, umetnica Susan Silas pa je napisala A Love Letter to Oleg Kulik, A Prince among Men, a Man among Dogs (Ljubezensko pismo Olegu Kuliku, princu med ljudmi, človeku med psi), je človek akcije – sprva eksplicitni zagovornik primitivne ekologije in zoofrenije, temelječe na radikalnem šokiranju gledalca (Nori pes, 1994, Pasja hiša, 1996, Ugriznem Ameriko in Amerika ugrizne mene, 1997, Globoko v Rusijo, 1997, Družina prihodnosti, 1997, Ruski mrk, 1999). Umetnik opisuje dialog znotraj svoje prakse kot "zavesten izpad iz človeškega horizonta", zaradi katerega se postavi na vse štiri. Njegov namen je opisati to, kar vidi, kot krizo sodobne kulture, kot rezultat pretirano sofisticiranega jezika kulture, ki gradi zidove med posamezniki. Lastni jezik performansa zato poenostavi na polovico osnovnega čustvenega vokabularja domače živali.

Kulik skozi celotno ustvarjalno obdobje uporablja različne vizualne medije, od performansa, fotografije, filma, slike, kipa do umetniške namestitve. Ob fotografski in video dokumentaciji njegovih glavnih performansov – umetnik kot pes, ptica, pridigar in rogati hudič, kjer raziskuje meje človeškega in družbeno sprejemljivega (poleg zgoraj naštetega še fotografije, serija Britanski konji, 1998 in Rdeči trg iz serije Rus, 1999) – bo predstavljena tudi filmska umetniška produkcija (Gobi Test. Zima, 2004 in Gobi Test. Poletje, 2004) in film Kvadrat (2017) režiserja Rubena Östlunda.

Skulptura kot oblika umetnosti za Kulika danes ni več individualno delo, temveč skupinski participatorni dogodek v kiparjenju iz postopkovno hitrih materialov, npr. gline in plastelina (Merry-Go-Round, 2019). Umetnikova prisotnost se spaja z improvizacijo prostovoljnih udeležencev in udeleženk. Na ta način je ustvarjen tudi osrednji del razstave, delo Zlato runo. Sklop ducatov figur se sooča s samim hudičem, rogatim parkljem, obešenim na odrto kožo.

Vabilo

Galerijski list

Press

Oleg Kulik (Оле́г Бори́ сович Кули́к), rojen 1961 v Kijevu, Ukrajina, je ruski performer, kipar, fotograf, slikar in kurator. Kulik je diplomiral na kijevski Šoli za umetnost leta 1979 in na Višji šoli za geologijo in zemljemerstvo v Kijevu (1982), nato je bil leta 1990 štipendist fundacije Pollock-Krasner. Kariero je začel kot kurator v moskovski galeriji Regina, kjer je z nekonvencionalnimi razstavami in pristopi, na primer, z nameščanjem slik na kolesa, ali z najemanjem ljudi za prenašanje njegovih umetniških del, takoj vzbudil pozornost javnosti. Sam meni, da je njegov največji kuratorski podvig razstava Leopards Bursting into a Temple (Vdor leopardov v tempelj) Anatolija Osmolovskega leta 1992. Na razstavi sta bili v tesnem prostoru dve goli osebi, okoli njiju pa so se sprehajali leopardi. Kulik je dejal, da je bila to "prispodoba za vse novo in živahno, kar se pripeti v naših življenjih". Kasneje, leta 2009, je bil kurator dogodka Kandinsky Prize v Londonu, ki ga organizira Louise Blouin Foundation. Leta 1995 mu je bila dodeljena štipendija Berlinskega senata. Poleg številnih mednarodnih nagrad je Oleg Kulik tudi prejemnik medalje »Zaslužni/The Worthy« ruske Akademije za umetnost, ter francoskega odlikovanja »Vitez reda umetnosti in leposlovja/Officier de l’Ordre des Arts et des Lettres«. Razstavljal je na najpomembnejših bienalnih svetovnih razstavah sodobne umetnosti, kot so Manifesta I (1996), Bienale v Sao Paolu (1997), Beneški bienale (1997, 2001, 2003, 2005, 2011), Bienale v Moskvi (2005, 2007, 2009), Bienale v Kijevu (2012). Svoja dela je razstavljal v okviru številnih razstav po vsem svetu (izbor): Art Riot: Post-Soviet Actionism. Saatchi Gallery, London, 2017; Frames, Galerija Regina, Moskva, 2013; Deep into Russia, Regina Gallery, London, 2012; Deep into Russia, Galleria Pack, Milano, 2010; New Sermon. Photos and Videos of Performances 1993–2003, galerija Rabouan Moussion, Pariz, 2008; OLEGKULIK. Chronicle. 1987–2007. Retrospective Exhibition, Centralna hiša umetnika, Moskva, 2007; Russia!, Guggenheim Museum, Bilbao, 2006; Berlin–Moscow, Zgodovinski muzej, Moskva, 2004; Live Culture, Tate Modern, London, 2003; Deep into Russia, S.M.A.K., Gent, 2001, I Bite America and America Bites Me (z Milo Bredihino), Deitch Projects, New York, 1997; Manifesta I (z Milo Bredihino), V-2, Rotterdam in Interpol, Färgfabriken, Stockholm, 1996.