Udor / roko razje

V Udoru, tretji pesniški zbirki Uroša Praha, so telesa (večinoma delavska, živalska, kvirovska, migrantska ali ženska – torej tista, ki so najprej podvržena okoljskim spremembam), njihova hrepenenja in razmerja moči hkrati pomembne in robne figure. Gibljejo se na presvetljenem terenu okolja, devastacije, industrije; teren sam je otipljiv, obravnavan ne z nekakšno humanistično kritiko, temveč skozi poetiko njegove lastne materialnosti. Taljenje permafrosta v Sibiriji, sesuvanje obale v Tuniziji, odprti kopi v Kongu, degradacija ob Muri: vse to je (kot v globaliziranem svetu tako ali tako) tukaj neposredno pred nami. Udorova “krivdna mrežja” nas vežejo na našo usodo. Z zbranim jezikom vršijo “privajanje na dan”, prst, njeno izčrpavanje, erozijo, “se-gretje”; proti koncu pa nekakšno spajanje z vsemi temi procesi (morda tehnološko, morda ne), ozir na preteklo evolucijo, nek pridušeni (celo erotiziran) entuziazem nad vdiranjem okolja vate in nad postajenjem mikrobiološko mnoštvo. Udor je izbočen: toplota in pretirana svetloba v njem sta ogrožajoči in prijetni hkrati. (Karlo Hmeljak & UP)

Kar v roko razje, pesniškem prvencu Vesne Liponik, deluje kot fragmentirana, prav natrgana skladnja, je morda neko zelo točno mišljenje. Govor “gomazečega” subjekta. Njen poskus dialoga z nečloveškimi bitji. Skrbno imaginiranje, kako bi ta mislila, če bi morala misliti z besedami. Privajanje človeškega jezika nanje. Zaganjanje ob možnosti govora z njimi in o njih. In od napora nad temi poskusi nenehno lovljenje sape. Lovljenje sape kot ritem. Tukaj ni tarnanja nad nemožnostjo takega podviga, le neka skrajna nujnost narediti ga za možnega. Če je zaradi narave medija, način tega težaškega dela pač jezikoven, pa ta jezik ni zajet v običajni metafori glasu. Ta jezik dela z rokami. Tukaj morebiti ne gre toliko za vprašanje, katere roke so to (večinoma v prvi osebi), temveč prej, kaj je tisto, po čemer ves čas segajo. Odgovor bi lahko bil dobesedno na dlani, v pesti in prstih (in prsti), v nekakšnem zaklinjanju ročnosti same: “tam kjer roke. ”Bodisi v strastnem lezbičnem razmerju, v ravnanju z živalmi in rastjem, v sadjarskem postajanju gruda, ali v branjevskem odnosu s starši in smrtjo: Liponik je “jezik in roka in vsa”. (Uroš Prah)


Uroš  Prah (1988, Maribor) je avtor treh pesniških zbirk: Čezse polzeči (Aleph 2012), Tišima (Aleph 2015, nominaciji za Veronikino in Jenkovo nagrado), Udor (ŠKUC Lambda 2019). Na Dunajskem knjižnem sejmu 2018 je za v nemščini napisano investigativno pesnitev Nostra Silva prejel nagrado Exil. 2019 je bil rezident MZK v New Yorku ter Romunskega narodnega muzeja za književnost in Tradukija v Bukarešti. Prevodi njegovih zbirk, pesmi in esejev so doslej izšli v 14. državah. Bil je soustanovitelj in večletni glavni urednik revije IDIOT ter programski direktor festivala Literodrom. Trenutno domuje med Dunajem in Mariborom.

urosprah.com

Vesna Liponik (1993, Maribor) študira  podiplomsko primerjalno književnost in literarno teorijo ter  slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoje tekste je  objavila v literarnih revijah IDIOT, Literatura, Dialogi, Apokalipsa  itd. Nekateri so bili prevedeni v nemščino, angleščino, srbščino in  madžarščino. Leta 2019 je pri založbi Škuc (Lambda) izšel njen pesniški  prvenec roko razje.


Produkcija: Društvo X-OP